Tog, nabran ovratnik, ki ni bil le modna muha, ampak tudi obramba pred …
V 16. in 17. stoletju so moški in ženske nosili velik, tog, krožno nabran ovratnik, izdelan iz finega platna ali svile, pogosto bogato okrašen s čipkami in vezeninami. Na prvi pogled je deloval kot izraz elegance in prestiža, v resnici pa je imel tudi presenetljivo praktično nalogo. Ovratnik je bil močno utrjen s škrobom in je visoko obdajal vrat. Prav ta togost in višina sta ustvarili nekakšno fizično pregrado med lasmi in preostalim delom telesa.
Zaščita pred ušmi
V času, ko redna osebna higiena ni bila samoumevna, so bile uši pogosta in nadležna težava. Tog, nabran ovratnik je oteževal njihov prehod z lasišča na oblačila in kožo. Škrob, s katerim so ovratnik utrdili, pa je žuželkam dodatno otežil preživetje. Kar danes vidimo kot ekstravaganten modni kos, je bilo takrat tudi oblika pasivne zaščite.
Vidni znak družbenega položaja
Praktična funkcija se je prepletala s simboliko. Tak ovratnik je zahteval veliko materiala, časa in spretnosti za izdelavo ter še več truda za vzdrževanje. Večji in bolj zapleten kot je bil, bolj očitno je sporočal premožnost, ugled in prefinjen okus. Hkrati je optično podaljšal vrat, poudaril pokončno držo in nosilcu dodal vtis nadzora ter dostojanstva.
V 18. stoletju so ti togi ovratniki postopoma izginili iz vsakdanje rabe. Nadomestile so jih druge modne rešitve, med njimi tudi lasulje, ki so zakrivale obrite ali postrižene dele glave. Težava z ušmi pa ni izginila skupaj z modo, le preoblekla se je v drugačno obliko.
